Barbara Orel
Izvirni pogledi

V drugi letnik revije Amfiteater vstopamo s prvo redno številko, v kateri objavljamo izbrane razprave, ki so med letom prispele na uredništvo. V primerjavi s prvim letnikom in njunima dvema tematskima številkama (Scenske umetnosti in politike predstavljanja ter Mehanizmi nadzora in moči) je ta številka vsebinsko neizogibno hibridna. Izbor razprav pa tudi tokrat zajema širino rizomskega področja scenskih umetnosti z dveh robov: teorije drame in novomedijskih umetnosti.

V jubilejnem Darwinovem letu, ko praznujemo 200-letnico njegovega rojstva, se Jure Gantar loteva vprašanja, kako aplicirati evolucijsko teorijo na teorijo drame. Medtem ko razpravlja o uspešnosti prilagajanja v razmerju do sposobnosti posnemanja in zvestobe izvirniku, zastavlja kontroverzno vprašanje o relevantnosti uporabe naravoslovnih teorij v humanistiki in samem smislu znanstvenih pristopov k umetnosti. Rok Vevar ponuja novo interpretacijo enega temeljnih besedil slovenske dramatike, Velikega briljantnega valčka Draga Jančarja. Obravnava ga z vidika političnih taktik upora v totalitarnih režimih, kot primer strategije subverzivne afirmacije, in ga uvršča v kontekst tedanjih vzhodnoevropskih umetniških praks. Katja Mihurko Poniž se podaja v pozabljeno področje slovenske dramatike in gledališča. V delih prvih dramskih avtoric razbira skrite prelome s tradicijo in odkriva razloge, zakaj so ti ostali prezrti. Janez Strehovec v odrinjenem in predolgo zapostavljanem čutu – dotiku prepoznava tisti čut, ki omogoča kompleksno zaznavo novomedijskih vsebin. Sodobno kulturo vmesnih prostorov in časov obravnava kot taktilno kulturo in podaja nove poglede na fenomen t. i. taktilnega gledanja. Peter Purg na osnovi umetnostnih praks v zvrsteh interaktivne instalacije in medijskega performansa razvije pojem mešane resničnosti. Ob raziskavi kompleksno prepletenih ravni resničnosti opozarja na tehnosolipsizem, v katerega vodijo medijskopotrošniški sistemi našega časa in demistificira kulturni primat visokih tehnologij. Izbrane razprave vse po vrsti ponujajo izvirne vidike in metodološke pristope k obravnavanim temam, osvežujejo poglede na uveljavljena prepričanja in spoznanja, ob tem pa utirajo nove poti k njihovemu preučevanju.

Rubrika »Recenzije« vzpostavlja prostor dialoških srečanj med avtorji knjig in vabljenimi razpravljalci. V obravnavo so vzete znanstvene monografije, ki v slovenski prostor vnašajo nove perspektive in modele za raziskave gledališča in scenskih umetnosti. Krištof Jacek Kozak (ob teoriji dramskih zvrsti Denisa Poniža) razgrne problematiko taksonomije v naši sodobnosti, t. i. »tekoči moderni«, ko so relativizaciji izpostavljene težnje po razvrščanju in standardizaciji, ter razpravlja o sami možnosti klasificiranja umetniških del. Tomaž Toporišič (spodbujen s študijo dramaturških konceptov v slovenskem gledališču Primoža Jesenka) razpre vprašanje razvoja slovenske dramaturgije in njene pogojenosti z ideologijami političnih sistemov, kot se kažejo v napetostnih razmerjih med naprednimi dramaturškimi koncepti in njihovimi uresničevanji v okosteneli instituciji gledališča. Ana Perne (v dialogu s finskim teoretikom Esom Kirkkopeltom) razpravlja o temeljnem gledališkem pojmu – sceni in nas vpelje v fenomenološko razumevanje scene kot izkustva, se pravi kot načina scenskega vpisa v območje posameznikove zaznave. Janko Ljumović pa (izhajajoč iz zbornika o nacionalnih gledališčih v uredništvu S. E. Wilmerja) razpre dileme in izzive, ki jih postavljajo integracijski procesi združene Evrope pred na videz zastarele institucije nacionalnih gledališč. Tako se dvema slovenskima založbama (založbi Sophia in Slovenskemu gledališkemu muzeju v sodelovanju z UL AGRFT) pridružujeta dve tuji, pri nas premalo znani založbi s področja gledališča in scenskih umetnosti: Publicistični center pariške univerze Sorbona z zbirko Theatrum Mundi in Palgrave Macmillan z zbirko Studies in International Performance. Strani revije Amfiteater pa bodo tudi v prihodnje odprte vašim založniškim predlogom, raziskovalnim pobudam in avtorskim stališčem.

,
glavna in odgovorna urednica

Jure Gantar
Darwin in dramska teorija


Ključne besede: adaptacija, Bortolotti, Brunetière, Darwin, epistemologija, Hutcheon, izvirnik, mem, mutacija, evolucijska teorija

Gary R. Bortolotti in Linda Hutcheon v nedavnem članku z naslovom "On the Origin of Adaptations: Rethinking Fidelity Discourse and 'Success' – Biologically" ponujata še en zgled, da je kulturo možno razlagati z uporabo evolucijske teorije. Osnovna predpostavka njune razprave je v tem, da "uspešnost" prilagoditve v večji meri določa njena sposobnost posnemanja kot pa zvestoba izvirniku. Toda primerjava njunih idej s poskusom darvinistične kritike Ferdinanda Brunetièra iz 19. stoletja pokaže, da večina njunih trditev na novo navaja Brunetièrova opažanja, le da s sodobnejšo terminologijo. To neizogibno pripelje do vprašanja potrebnosti takšnega posodabljanja kakor tudi splošne epistemološke veljavnosti aplikacij znanosti v gledališki teoriji. Članek sklene mnenje, da je odkrivanje novih vprašanj pomembnejše od odkrivanja novih metodologij.

Jure Gantar je diplomiral in magistriral iz dramaturgije na AGRFT, Univerzi v Ljubljani ter doktoriral iz dramskih ved na Univerzi v Torontu. Od leta 1992 je zaposlen na univerzi v Halifaxu (Dalhousie University, Kanada), kjer je trenutno izredni profesor na oddelku za gledališče in prodekan Fakultete za humanistiko in družboslovje. Je avtor dveh monografij (Dramaturgija in smeh in The Pleasure of Fools) ter številnih člankov in razprav o komediji, smehu, humorju, semiotiki, in znanstvenih pogledih na gledališče.

jgantar@dal.ca

Rok Vevar
Drama pod krinko – nov pogled na Jančarjev Veliki briljantni valček


Ključne besede: subverzivna afirmacija, nadidentifikacija, eksistencializem, identiteta, dramatika absurda, neorelizem, satira, groteska

Problematika umestitve Jančarjeve drame v različne literarnozgodovinske paradigme in klasifikacije je močno odvisna od interpretacije dveh mest v Valčku, ki sta izrazito pomensko odprti, zato tudi ključni, vsekakor pa od bralca terjata opredelitev ali interpretacijo: Vebrovo vedenje in delovanje po amputaciji noge in nastop Fryderyka Chopina ob zaključku drame. Prvi primer, ki so ga literarni zgodovinarji in teatrologi doslej brali predvsem kot mesto Vebrovega eksistencialnega zloma, avtor članka bere kot primer politične ali taktične subjektivacije (subverzivne afirmacije ali nadidentifikacije), kar pa je v nasprotju s pojmom avtentičnosti, s katerim historični eksistencializem pogojuje tvorbo identitete, drugi primer pa prepoznava kot stopnjujoči se absurd, ki ga Jančar skozi različne elemente stopnjuje v III. dejanju drame. V zadnjem delu članka avtor analizira različne bralne pogodbe, ki jih Jančar podpisuje z bralcem, zato da bi se igral z njegovo estetiko recepcije. Jančar tako bralca od komedije in satire prek groteske pripelje do absurda, vse žanrske premene pa se s svojimi bralnimi kodi odvijajo v opoziciji do realističnega temelja drame, s čimer je mogoče pri Valčku prepoznati odmik od modernizmov.

Rok Vevar je kritik, publicist in teoretik na področju scenskih umetnosti. Doslej je članke med drugim objavljal v dnevnih časopisih Delo in Večer, daljše članke pa v reviji Maska. Leta 2008 je v okviru mreže Festivals In Transition vodil delavnice z mladimi kritiki scenskih umetnosti na Finskem, Slovaškem, Poljskem, v Sloveniji in Bolgariji. V poletnem semestru 2008/09 je na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici predaval predmet Slovenske uprizoritvene umetnosti.

rok.vevar@gmail.com

Katja Mihurko Poniž
Skriti prelomi s tradicijo: besedila prvih slovenskih dramatičark


Ključne besede: slovenska dramatika, študije spolov, Luiza Pesjak, Zofka Kveder, Marija Kmet, Silva Trdina

V raziskavo je bilo vključenih devetnajst dramskih besedil avtoric, kar je izjemno nizka številka v primerjavi z dramsko produkcijo avtorjev v obravnavanem obdobju. Vzroke za majhno prisotnost dramatičark v obdobju med leti 1869–1941 je mogoče najti v poznem razvoju slovenske dramatike, ki je opaznejše število besedil začela beležiti šele v drugi polovici 19. stoletja, družbeni situaciji, ki ni bila naklonjena ženski dramski ustvarjalnosti, a tudi v neprimernem odzivu ali celo ignoranci do tekstov dramatičark. Analiza temeljnih sestavin raziskovanih dramskih besedil je pokazala, da je v gradnji dejanja opaziti razpršenost dogodkov, ki ne težijo proti neki skupni točki, konec je pogosto odprt in postavlja nova vprašanja, ne da bi dobili odgovore na že zastavljena, dejanje se ne zaključi s pomiritvijo konflikta in dramskih napetosti. Dogajalni prostor je v raziskovanih dramah velikokrat malomeščanska soba ali salon, v katerega se ženski liki počutijo ujete in ga ne doživljajo kot prijazen dom, kar je povezano z neskladjem med življenjem, ki ga živijo, in tistim, ki bi si ga želele. V dramskih besedilih, ki prikazujejo ženske stiske in trke z dvojno moralo meščanske družbe, je dogajalni čas večinoma avtoričina sodobnost. Interpretacija tematskih posebnosti razkriva, da so se dramatičarke dotaknile problemov, ki se dramatikom niso zdeli zanimivi ali vredni obdelave, saj so povezani s čustvenim in doživljajskim svetom žensk. Dramatičarke osvetlijo emocionalni svet in razložijo vzgibe, ki so protagonistke pripeljali do določenih dejanj in jih hkrati postavili v nove vloge izobraženk in senzibilnih opazovalk okolice. Pri Zofki Kveder, Mariji Kmet in Silvi Trdina je opazna feministična perspektiva, kar predstavlja obogatitev tedanje dramatike.

Katja Mihurko Poniž, doktorica ženskih študij in feministične teorije, je diplomirana dramaturginja, literarna komparativistka in profesorica nemščine. Ukvarja se z reprezentacijami ženskosti in moškosti na področju književnosti in literarne vede ter objavlja članke o ženskem gibanju pred drugo svetovno vojno. S prispevki s področja dramatike sodeluje v gledaliških listih, piše tudi recenzije. Je avtorica monografij “Drzno drugačna. Zofka Kveder in podobe ženskosti” (2004) in “Labirinti ljubezni v slovenski književnosti od romantike do II. svetovne vojne” (2008). Na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici predava slovensko književnost.

katja.mihurko-poniz@guest.arnes.si

Janez Strehovec
Dotik kot čut teoretik – k filozofiji taktilne kulture


Ključne besede: kultura vmesnikov, čut teoretik, čuti bližine, taktilni poezis, taktilno gledanje, povratni učinek sile, taktilna kultura, nomadski kokpit

Sodobna kultura nikakor ne privilegira samo vizualnosti in tistih verbalnih sporočil, ki upoštevajo tudi sintakso vizualnega jezika, ampak postaja vedno izraziteje tudi taktilna. Z rabo novih medijev nastajajo novi razredi otipljivega, ki stimulirajo dotik in spodbujajo njegove povezave z drugimi čuti. Srečujemo se tako z novo taktilno senzibilnostjo kot tudi z novimi koreografijami gibanja roke, ki temelji na prav posebnem angažiranju posameznih prstov (recimo palca in kazalca) in dlani ter na njihovem usklajenem in hitrem odzivanju (recimo pri delu z dlančniki, mobilnimi telefoni in konzolami). Delo s sodobnimi vmesniki kot so miška, dlančnik s pisalom (angl. stylus) in konzola (za igranje računalniških in video iger) na samosvoj način spodbuja in tudi oblikuje gibe, značilne za prav takšno konfiguracijo krmilnih naprav. Pri tem je vsekakor relevanten tudi modificirani povratni učinek sile, namreč informacija o učinkih, kako se nam stvar upira, potem ko zadenemo ob njo, se jo dotaknemo ali jo skušamo odriniti. Osnovna ugotovitev tega besedila, ki je po svoji zvrstni naravi esej o filozofiji dotika, je, da smo v kulturi vmesnikov sodobniki modifikacije dotika iz odrinjenega in omalovaževanega čuta v pravcati čut teoretik, ki sodeluje enakovredno ob vidu in sluhu ter ob sodelovanju z njima omogoča kompleksno zaznavo novomedijskih vsebin. Prav tako pa sodobna kultura vmesnih prostorov in časov ter hibridnih oblik spodbuja nove oblike, recimo kar, amalgamirane zaznave, pri katerih prihaja do povezovanja čutov v novih zaznavnih oblikah. Kot poseben primer takšne, na podlagi dela s sodobnimi vmesniki in pametnimi napravami profilirane zaznave naj omenimo taktilno gledanje, temelječe na sodelovanju vida in dotika v realnem času.

Dr. Janez Strehovec deluje kot neodvisni raziskovalec in kot izredni profesor za nove medije, pogodbeno sodeluje pri podiplomskih programih Univerze v Ljubljani in Univerze na Primorskem. Je avtor sedmih znanstvenih monografij, med njimi “Tehnokultura, kultura tehna” (1998), “Umetnost interneta” (2003) in "Besedilo in novi mediji” (2007). Svoje strokovne in znanstvene članke objavlja v tujih revijah in knjigah ter predstavlja svoje referate na mednarodnih konferencah v Evropi in ZDA, pa tudi v Mehiki, Avstraliji in Singapurju. Nekaj njegovih angleških razprav je vključenih med obvezno ali priporočeno literaturo na nekaterih ameriških, avstralskih in finskih univerzah.

janez.strehovec@guest.arnes.si

Peter Purg
Umetnost mešane resničnosti – nova razmerja zaznavanja v interaktivni instalaciji in medijskem performansu


Ključne besede: mešana resničnost, virtualna resničnost, medijski performans, interaktivna instalacija, medijska ekologija

Na ozadju širše družbene rabe tehnologij virtualne in predvsem mešane resničnosti prispevek razišče procese in pomene umetnostnega mešanja zaznavne, mentalne in ne nazadnje tehnološke ravni resničnosti. Skozi obravnavo primerov umetnostnih praks v zvrsteh interaktivne instalacije in medijskega performansa razvije kompleksno in aktualno razumevanje pojma mešane resničnosti, pri tem se opre na selektivni pregled njihovega zgodovinskega razvoja ter montažo pripadajočih diskurzov. Postopoma razgrinja možnost komunikacijskega in celo kolaborativnega modela, ki demistificira ter dekonstruira kulturni primat (navidezno) visokih tehnologij. Medijska umetnost pogosto komunicira prav skozi subverzijo in alternativno rabo (bodisi visokih, prihodnostnih, bodisi tudi povprečnouporabniških, vsakdanjih) tehnologij. Tako lahko učinkovito razgalja ali tudi rekonstruira njihovo (ne)delovanje, možno ali dejansko politično ter ekonomsko (zlo)rabo ipd. Reflektirana telesna potopitev obiskovalcu interaktivne instalacije oziroma gledalcu medijskega performansa omogoča razumevanje in rabo novih tehnologij izven samoumevnosti medijskopotrošniških sistemov, ki sodobnega človeka sicer vodijo v tehnosolipsizem. Nove pluralistične ontologije na podlagi osveženega medijskoekološkega razumevanja mešane resničnosti nakazujejo pomembne prihodnje oblike medijskoumetnostnih praks ter njihovih diskurzov.

Peter Purg je doktoriral na Univerzi Erfurt (Nemčija) s področij novih medijev, komunikologije in medijske umetnosti. Na Fakulteti za management Koper UP vodi mednarodni projekt kurikularnega razvoja. Na Inštitutu in akademiji za multimedije (Ljubljana) deluje kot vodja razvoja in predavatelj. Za Middlesex University (London) vodi program Media Production Management. Neodvisno raziskuje, objavlja, svetuje, producira in razvija na področjih e-izobraževanja, multimedije, novih medijev in medijske umetnosti.

peter@pleter.net