KLIC PO ...

Zdi se, da želja po umetniškem poklicu izvira iz misli, da s tem
na nek način ohraniš sebe. Da ostaneš svoboden bolj kot pri drugih
poklicih.

Čeprav po stenah šole nisem obesila markantnih listkov s sliko telefona (tistega starinskega s svedrasto žico) in napisom: „ODERuh vas kliče! Prosim, dvignite slušalko in mu povejte, kar vas bo vprašal o poklicih,” so se študentje le odzvali na njegov klic. Listkov pa ni bilo zato, ker sem svoje prve zapiske tisto prvo rojevanje tokratnega ODERuha – gladko založila in jih našla šele sedaj, ko so se vsi že odzvali. In to zares pisano. Očitno je “poklic in jaz” tema, ki nas zelo zanima.
Zdi se, da želja po umetniškem poklicu izvira iz misli, da s tem na nek način ohraniš sebe.
Da ostaneš svoboden bolj kot pri drugih poklicih. Ampak, ali je to res?
Imamo predstavo o neki šoli in delu, ki nas potem čaka. Gremo na faks. In potem se počasi, ne da bi sploh opazili, sebe trudimo prilagoditi tej šoli. Poklicu.
Živeti za delo ali delati za življenje? Jemljemo naš bodoči poklic kot poklicanost ali zgolj kot službo? Mar to „delamo zato, ker ne moremo drugače” (Maria Vera)?
Kaj pa poklicna deformacija – jo že čutimo? Nas poklic definira tudi kot osebe?
Zakaj pa poklica ne prilagodimo sebi? Na nek način. Ali ni čisto vsak univerzalen posameznik in zato ... najbrž obstaja toliko poklicev, kot je posameznikov?!?
Definicija umetniškega poklica je skoraj nemogoča. Kakšen je status poklica
“umetnik” in/ali status poklicnega umetnika. Poslanstvo – odgovornost do
družbe?
Po-klic ->
Klic po ...
Klic vesolja po osebi – Tebi.
Klic po tebi! He-ej!
Vesolje te kliče.
Te je poklicalo, ker te na zemlji čaka naloga. Postavilo te je na določeno mesto.
S statusom umetnika smo se poigravali tudi na teoretični platformi, ki nam je
ponudila prav praktične nasvete. Sled razmišljanja o ostalih vprašanjih se je tu in tam pokazala tudi v Ogleduhu (ki smo ga prej neslovensko imenovali Voajer) ter celo pri nekaterih člankih o posameznih produkcijah, malo bolj odločno pa v filmskem delu: In – Akciji.
Najbrž se moramo prebuditi iz nekih sanj, da bi videli, da si lahko ustvarimo poklic po svoji meri.
Kam so izginile refleksije? V odseve. V zadnji del ODERuha, tja, kjer je vse že za nami, tam, kjer si obrišemo potno čelo in izpustimo olajšani “Uh ...”. Tam odseva naše razmišljanje. V odsevu gledamo svoja spoznanja. Ali pa postavljamo odsev. Nekomu. Nekim. AGRFT-ju.
Da, nekateri so si zaželeli pogovora z Njim – AGRFT-jem in se nanj osebno obrnili, ga nagovorili – eni svareče, drugi ljubeče.
Ni samo šola, ki bi po tekočem traku izdelovala. Znanje je treba jemati od gor in dol, od levo in desno, od strani ... iz preteklosti in prihodnosti, iz vsemogočih diagonal ...
Jezi me, da sem založila tisti (naj)prv(ejš)i list. List, na katerem se je ideja o tem ODERuhu prvič dotaknila papirja. In da po šoli niso viseli nikakršni listki s sliko telefona. A mnogo bolj od tega me veseli, kako se je ta, prva ideja pretvorila v nekaj mnogo mnogo več(jega). Bolj kompleksnega. Fascinantno, kako lahko nek namig ali odprta vprašanja zrastejo v pravi gozd. Kako lahko ena sama misel rodi toliko svetov, povezav, ugotovitev. V nekem trenutku se je pred mano razprla neskončna pokrajina. In ta pokrajina se nahaja na straneh pred vami. Kliče vas. Poslušajte.

KRISTINA MIHELJ, DR III