AGRFT filmi na delavskem festivalu KAMERAT v Hrastniku

Živimo v času, kjer lahko dnevno beremo o kršenju človekovih pravic po svetu. Ene izmed teh so tudi delavske pravice, katerih upoštevanje bi moralo biti samoumevno, a žal ni. Pred časom me je tako šokirala žalostna usoda izkoriščanih delavcev v pakirnici rib na Kozini, ki pa je hitro izgubila zanimanje medijev. In ravno zato, da takšne krivice ne bi ostale spregledane, že drugo leto skrbi festival KAMERAT v Hrastniku. Ta je edini filmski festival delavskega filma v Sloveniji in najverjetneje tudi daleč naokoli. Sam sem imel privilegij, da sem se udeležil projekcije sklopa filmov AGRFT.

V stilu tematike festivala, je bila projekcija organizirana v rudniškem rovu, ki je del nekdaj delujočega Rudnika Trbovlje – Hrastnik. Pred samim prihodom smo vsi udeleženci dobili navodila, naj se toplo oblečemo in obujemo čevlje z ustreznim profilom, saj so razmere v rovu “rudarske”. Večina nas je tako prišla pripravljena, razen mladeniča, ki je prišel na ogled v kratkih hlačah. Rudarji, ki so nas kasneje pospremili na prizorišče, so ga malce v šali najprej kregali, potem, pa mu prijazno ponudili dodatno deko, da ga med ogledom filmov slučajno ne bi zeblo. V rudniku je namreč svežih 12 stopinj. V rov smo se podali skrbno, v ravni vrsti eden po eden. Ker varnostne ograje ni, bi lahko rekli, da je bil kljub strokovnemu spremstvu, spust v globino skorajda adrenalinski. 

Predvajali so še štiri kratki filmi študentov AGRFT z delavsko tematiko. Zaradi specifike prostora, je bil projektor za filmskim platnom, kar je bila za večino gledalcev prava novost. Najprej se je zavrtela distopična Čevljarna (2017) režiserja Antona Martina Emeršiča in direktorja fotografije Dejana Ulage. Zaradi hladnega in temačnega vzdušja rova je zasijala v popolnoma novi luči. Sledila je projekcija dokumentarnega filma Pepelni drobci (2020) režiserja Aljoše Nikoliča in direktorice fotografije Veronike Francesce Štefančič. Nasprotujočim izjavam nastopajočih o varnosti in kvaliteti bivanja blizu Termoelektrarne Šoštanj smo se vsi gledalci grenko nasmejali. Sledil je avtorski dokumentarec Aleksandra Kogoja Jr. z naslovom 18,75 (2018). Platno so napolnile zgovorne podobe mladega voznika tovornjaka, ki je kljub radiu, številnim telefonskim pogovorom in težkemu delu, osamljen. Na koncu smo si ogledali še pretresljiv film Uvajanje (2018), v režiji Anžeta Sobočana in direktorice fotografije Sare Ivanov. Ta se dotika problematike sovražnih delovnih okolji. Po končani projekciji smo se odpravili nazaj na dnevno svetlobo in si po rudarski poti izmenjali vtise o predvajanih filmih. 

Moj obisk festivala je se je zaključil z večernim ogledom čudovitega ukrajinskega dokumentarnega filma Heat Singers in druženjem ob pivu. To kratko srečanje s Kameratom je tako pri meni, kot najverjetneje tudi ostalih udeležencih, pustilo nadvse pozitivno impresijo. Ob enem pa smo odšli s težkimi mislimi o današnjem položaju delavca in človekovih pravicah.

Tristan Dragan, Ljubljana, 4.7.2022

Skip to content