A. P. Čehov: Striček Vanja: študija

Režija
Marko Rengeo
Lucija Trobec
Dramaturgija
Luna Pentek
Igrajo
Alja Krhin
Maja Kunaver
Rok Ličen
Kaja Petrovič
Luka Seražin
Marko Rengeo
Luna Pentek
Prevod
Milan Jesih
Kostumografija
Klavdija Jeršinovec
Producentka
Mija Špiler

Mentorice in mentorji
Dramska igra in gledališka režija
doc. Branko Jordan
prof. Jernej Lorenci
Dramaturgija
prof. dr. Tomaž Toporišič
Jezik in govor
doc. dr. Nina Žavbi
asist. Martin Vrtačnik
Kostumografija
prof. Janja Korun
doc. mag. Tina Kolenik

Striček Vanja: študija

Na začetku III. semestra se nam je razprlo široko polje raziskovanja Čehova in Rusije 19. stoletja. Ogromno primarne in sekundarne literature. Delovno gradivo smo zožili na dve drami in zbirko kratkih zgodb. Pripovedovali smo si zgodbe, zbirali reference …, na koncu pa se v poplavi materiala spraševali, kako sploh izluščiti bistvo iz vsega tega. Kaj nas zares zanima? Vstopati v intimo posameznika. Iskati meje med nami – študenti in liki. Bivati na odru, bivati drug z drugim. Raziskovati in naseliti prostor, ki ga še ne poznamo, da bi postal naš. Poglabljati se v besedilo, razpirati možnosti različnih interpretacij. Raziskovati jezik, ki nam je ponujen. Kreirati situacije, v katerih lahko zaživi dialog. Raziskovati like in se truditi razumeti, kako delujejo.

Kdaj smo zares najbolj mi? Kdaj je posameznik najbolj pristen? Kje ga lahko spoznamo, v njegovih najbolj intimnih situacijah?

Doma.

In prav to je tisto, kar nam je omogočila drama Striček Vanja.

Spremljati posameznike, ki so »ujeti« v skupnem domu. Kjer so prisiljeni živeti drug z drugim. In to je tisto, kar jih sili v to, da prej ali slej pokažejo svoj pravi značaj.

Posestvo Serebrjakova s šestindvajsetimi sobami. In osem ljudi, ki so se ujeli v svoje pritoževanje. Vse jih dolgočasi, bivati na ogromnem posestvu se jim zdi strašansko mučno in dolgočasno. Kot da med sabo tekmujejo, komu je težje. Kdo je bolj izmučen. Kdo je v življenju dosegel več in koga se ne bodo niti spomnili. Kdo je na tem posestvu le iz preračunljivosti in kdo je moral za to, da je tukaj, res garati.

Miza in ljudje okoli mize. Družina, ki nam ponuja največje udobje in nas hkrati sili v največje konflikte in najgloblje zamere. Tisti, ki so nam najbližje, nas lahko najbolj prizadenejo. Tisti, ki nas najbolje poznajo, nas lahko prvi izdajo. In če je v naši hiši polno pretvarjanja – komu sploh lahko zaupamo?

Ali še lahko imamo radi?
Bomo še kdaj koga zares ljubili?

Vrt. Jedilnica. Sprejemnica. Soba.

Prostori, ki se od prvega do četrtega dejanja počasi ožijo. Vedno bolj nas spuščajo v intimo tega posestva in s tem vedno bolj v intimo posameznikov. Z vsakim prostorom smo bližje likom. V vsakem prostoru spoznamo nove razloge za njihovo vedenje. Vedno bolj razumemo, zakaj delujejo tako, kot delujejo. Spoznavamo njihove skrivnosti, želje, razočaranja.

Ampak ali zares verjamemo temu,
kar ljudje okoli nas govorijo?

Tudi znotraj realizma se moramo ves čas spraševati, koliko sploh verjeti temu, kar nekdo izreče. Prebirati in obračati stavke, jih interpretirati na različne načine in odkrivati, kakšne pomene lahko nosijo. In to je zagotovo eden od največjih izzivov in hkrati največje zadovoljstvo. Spoznavati, kaj vse ponuja samo en stavek. Preizpraševati njegov pomen. Uživati v možnostih, ki jih Čehov s svojo realistično pisavo ponuja. Dovoliti si raziskovati. Dopustiti si preizkušati različne možnosti.

Največji izziv je bivati v brezdelju.

Kaj pravzaprav počnemo, ko ne delamo ničesar? Ali popolno brezdelje sploh obstaja? V odsotnosti fizičnih akcij zapolnjevati prostor. Dopolnjevati dialog. Ustvarjati žive situacije. In se ponovno vračati k vprašanju: kaj pa počnemo, ko ne delamo ničesar? Kaj pomeni ničesar ne delati? In ali temu sploh verjamemo.

Tišine, ki odkrivajo posameznike v njihovi najgloblji intimi. Tišine, ki povedo več kot besede.

Ustvariti atmosfero in slediti premišljeni partituri, kot jo je zapisal Čehov, hkrati pa znotraj tega najti človeškost in nas same. Iskati vzporednice z današnjim svetom, s svetom, v katerem živimo. Kje so vzporednice med Rusijo 19. stoletja in Slovenijo danes? Je vse, v kar verjamemo, pravzaprav laž? Si ves čas izmišljamo besede, skladamo lepe stavke samo zato, da bi skrili svojo ranljivost? In kako se naša ranljivost izraža? Humor, cinizem, žalost, obup, jeza, odtujenost, zdolgočasenost …

Kako pomembna je za nas naša preteklost? Ali si sploh želimo v prihodnosti kaj spremeniti? Živeti tukaj in zdaj. Ampak vedno v nas ostajajo spomini. Ljudje, ki so odšli. Zgodbe, ki so se končale. Trudimo se, da bi jih lahko pustili za sabo, da se k njim ne bi ves čas vračali, da ne bi ves čas bile tako močno prisotne.

Koliko nas je v preteklosti? V spominih?
In koliko nas je tukaj in zdaj?

Si lahko pustimo sanjati?