ODPADE – Ponovitvi produkcije Simona Semenič: medtem ko skoraj rečem še ali prilika o vladarju in modrosti

Za potrditev ogleda prosimo, da nam rezervacijo sedeža sporočite na is.jl1714637277-inu.1714637277tfrga1714637277@ejic1714637277avrez1714637277er1714637277.

Dramo Simone Semenič (1975) medtem ko skoraj rečem še ali prilika o vladarju in modrosti (2011) lahko označimo za skoraj pravljično pripoved, katere vsebina pa je vse prej kot pravljična. Dogajalni čas in prostor nista določena, Semenič namreč zgodbo postavlja v kraljevsko mesto »mnogo mnogo let nazaj/in vendar ne tako mnogo, da jih ne bi mogel prešteti na prste dveh levih in dveh desnih rok/daleč daleč stran/in vendar ne tako daleč, da ne bi mogel zavohati cvetoče lipe sredi trga«,  s čimer je še bolj poudarjena vsebinska aktualnost krute pripovedi o oblasti. To je zgodba samoljubnega, manipulativnega, moči lačnega in nasilnega vladarja Vladimirja ter njegovih dveh ministrov, Bogomirja in Branimirja. To zgodbo poznamo vsi – dogajala se je že mnogo mnogo let nazaj, daleč daleč stran, dogaja pa se tudi tukaj in danes.

Eden najpomembnejših elementov so gotovo didaskalije, ki sprva opravljajo zgolj opisno funkcijo oz. funkcijo komentatorja, nato pa med potekom drame postajajo sogovornik, soigralec in se na koncu razkrijejo kot subjekt – lik Sofije, matere treh hčera, Nade, Ljube in Vere. S pojavom teh ženskih protagonistk se v drami začrta še ena pomembna dvojnost. Poleg linije oblast – ljudstvo je nit pripovedovanja v resnici tudi perspektiva moški – ženska. Tri ženske so v resnici nekakšne revolucionarke, upornice in borke proti oblasti, ki so bile »žrtvovane za ohranitev lažne narodne identitete« (Nika Arhar, 2015). »Upor [Ljube, Vere in Nade] je v bistvu ta revolt do konca. Je ta revolucionarna gesta brez odpovedi, brez prestanka, do konca, do smrti in čez njo« (Tanja Lesničar Pučko, video gledališki list, 2015). Žrtev treh mladih žensk tako v resnici postane simbol moči, poguma in boja v prostoru in času, ki te zmage ne dovoljuje.

Kraljevsko mesto daleč stran se tako vse bolj zdi blizu in tukaj. Ne resonira zgolj z našim prostorom, pač pa predstavlja celoten zdajšnji čas, ko vse bolj izginja kultura miru in se razmahuje kultura vojne, na čelu katere so še kako srhljivo resnični takšni in drugačni Vladimirji.

Povzeto iz Nejka Jevšek: »Prilika o tukaj in zdaj ali kultura vojne in miru«, Akademijski list