V sredo, 5. oktobra 2022, bo na Oddelku za dramaturgijo in scenske umetnosti gostoval prof. dr. Branislav Jakovljević z Univerze Stanford (Kalifornija).
Dr. Branislav Jakovljević je profesor za humanistiko in predava na Oddelku za študije gledališča in scenskih umetnosti Univerze Stanford. V najnovejši knjigi z naslovom Performance Apparatus: Impossible Communities, Unextractable Behaviors raziskuje razmerje med performansom in teorijami ideoloških formacij od sedemdesetih let 20. stoletja do danes. Uredil in prevedel je knjigo Radomirja Konstantinovića The Philosophy of Parochialism, ki je leta 2021 izšla pri založbi University of Michigan Press. Za knjigo Alienation Effects: Performance and Self-Management in Yugoslavia 1945–1991 (2016) je prejel nagrado Joeja A. Callawaya za najboljšo knjigo o drami ali gledališču ter nagrado za izjemno knjigo Združenja za gledališče v visokem šolstvu (ATHE) v letu 2017. Knjiga je bila deležna številnih recenzij v ZDA in Evropi ter je prevedena v srbščino (Orion Art, 2019) in slovenščino (Maska, 2021). Med njegovimi preostalimi monografijami velja omeniti še Frozen Donkey and Other Essays (Smrznuti magarac i drugi eseji, 2017) in Daniil Kharms (Northwestern University Press, 2009).
V svojih razpravah obravnava številne teme, vse od performansa, konceptualne umetnosti, avantgarde do uprizarjanja in politike. Članke objavlja v vodilnih znanstvenih revijah v ZDA (Art Journal, ArtMargins, TDR, PAJ, Theatre Journal) in v Evropi (Srbija, Slovenija, Združeno kraljestvo, Španija, Švedska, Hrvaška, Poljska in Belgija). Veliko je predaval v ZDA in Evropi, nazadnje na Chicago Institute of Arts in European Graduate School. V letih 2015–2019 je vodil Oddelek za študije gledališča in scenskih umetnosti, leta 2013 pa je predsedoval 19. letni mednarodni konferenci združenja Performance Studies International z naslovom Now Then: Performance and Temporality, ki je potekala na Univerzi Stanford.
Na AGRFT bo izvedel predavanje z naslovom:
Kaj sledi rekonstrukcijam?: Politika transspolnega telesa
V prvem desetletju novega tisočletja je prišlo do vključitve performansa v mainstream umetniške industrije. Glavni razlog za ponovni premislek o nekdaj subverzivni umetniški praksi in za njeno priznanje je bila tehnika rekonstrukcij (angl. reenactment). Vodilne umetniške ustanove, od Muzeja moderne umetnosti v New Yorku do Tate Modern v Londonu in številnih drugih, so prirejale velike retrospektivne razstave ustvarjalcev performansa in hepeningov. V središču teh razstav so bile rekonstrukcije ikoničnih del umetnikov, od 18 Happenings in Six Parts Allana Kaprowa do Lips of Thomas Marine Abramović. Cena vključitve performansa v mainstream umetniške industrije je bila njegova integracija v nove strukture moči, ki so dodobra izkoristile njegove umetniške postopke in s tem zadušile vsakršen kritični potencial, ki ga je imel (ali je mislil, da ga ima). To so razmere, s katerimi se je ob tovrstni industrializaciji performansa in njegovih zgodovin morala sprijazniti nova generacija ustvarjalcev na tem področju. Ena_eden od teh umetnic_kov je Cassils, transspolna_i umetnica_k, ki je rojen_a v Kanadi in živi v Los Angelesu. V predavanju bo predavatelj obravnaval nekaj njenih_njegovih performansov, katerih izhodišče so določena prelomna dela feminističnega in konceptualnega performansa iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Cassils teh performansov ne uporablja kot modele za posnemanje, temveč kot sogovornike, s katerimi si pomaga pri oblikovanju političnih izjav za naslavljanje aktualnih političnih in družbenih vprašanj.
Predavanje bo v sredo, 5. oktobra, ob 12:30 v predavalnici AV 1 na Aškerčevi 5.
Vljudno vabljeni!
prof. dr. Barbara Orel
Oddelek za dramaturgijo in scenske umetnosti
