Oddelek za Dramaturgijo in scenske umetnosti ter raziskovalna skupina UL AGRFT bosta 17. in 19. marca gostila predavanja češkega univerzitetnega profesorja Martina Bernátka (Palacký University Olomouc; University of Vienna), ki se v svojem raziskovalnem delu posveča avantgardnemu gledališču, scenografiji, performativnemu prostoru ter razmerju med gledališčem, družbo in okoljem.
V treh predavanjih bo predstavil različne pristope k razumevanju sodobnega in zgodovinskega gledališča. Prvo predavanje se bo osredotočilo na razmerje med uprizoritvenimi umetnostmi in podnebno krizo ter na načine, kako gledališče obravnava okoljska vprašanja v času »novega klimatskega režima«. Drugo predavanje bo posvečeno avantgardnim preobrazbam gledaliških institucij v srednji in vzhodni Evropi v obdobju med obema vojnama. Tretje srečanje pa bo uvod v analizo scenografije in kostumografije kot pomembnih elementov uprizoritvenega prostora.
17. marec 2026, 12:00–15:00, predavalnica Trubarjeva 303
19. marec 2026, 10:00–13:00, predavalnica Trubarjeva 712
Vljudno vabljene in vabljeni!
Torek, 17. marec, 12:00 – 13:30 (predavanje); 13:30 – 15:00 (seminar)
Gledališče in okoljska trajnost: uprizoritvene umetnosti in dramaturgija v času »novega klimatskega režima«
Predavanje predstavi odnos med uprizoritvenimi umetnostmi in podnebno krizo. Študenti se bodo seznanili s ključnimi pojmi posthumanistične filozofije (Bruno Latour, Donna Haraway), z vizualnostjo antropocena in s »petrokulturo«, vključno s pojavom t. i. zelenega zavajanja (greenwashing). Po kratkem pregledu podnebne krize se predavanje osredotoči na tri primere, ki prikazujejo, kako uprizoritvene strategije ustvarjajo odnose med podnebno krizo ter človeškimi in nečloveškimi akterji.
Prvi primer obravnava projekte iz Združenih arabskih emiratov – zlasti paviljon Terra na Expo Dubai (2020), razumljen kot »okoljski spektakel« – ter raziskuje, kako se okoljske agende prepletajo z modernizacijo in z oblikovanjem nacionalne identitete.
Drugi primer se osredotoča na projekt Voice of Nature: The Trial Marie Lucie Cruz Correia (2019), ki uporablja model sodnega procesa in koncept restorativne pravičnosti, da poveže individualne in kolektivne izkušnje podnebne krize z njenimi okoljskimi, družbenimi in političnimi razsežnostmi.
Tretji primer analizira dramo sky every day (2020) finske dramatičarke Pipse Lonke ter pokaže, kako lahko posthumanistični pristopi oblikujejo pisanje za gledališče. Ti primeri skupaj osvetljujejo aktualne trende, dramaturške možnosti in izzive pri uprizarjanju podnebne krize.
Priporočena priprava pred predavanjem:
Razmislite, kakšne podobe konca sveta in »umirajočega planeta Zemlje« krožijo okoli vas. Katere podobe se uporabljajo in katere manjkajo? Kako so uravnoteženi vzroki in posledice ter kako so prikazani »prijatelji« in »sovražniki« Zemlje?
Predavanju bo sledil seminar, osredotočen na praktično uporabo koncepta restorativne pravičnosti.
Četrtek, 19. marec, 10:00 – 11:30
Utopične metodologije: avantgardne preobrazbe gledaliških institucij v srednji in vzhodni Evropi
Medvojna avantgarda je znana tako po estetskih eksperimentih kot tudi po svojih političnih in družbenih ambicijah. Predavanje raziskuje, kako je avantgardna uprizoritvena umetnost v srednji in vzhodni Evropi preoblikovala gledališko institucijo.
Trije študijski primeri prikazujejo, kako so avantgardne institucije nastajale znotraj, proti in skozi državne, politične in pedagoške okvire.
Prvi primer obravnava umetniško združenje Berezil, ki ga je leta 1922 v Kijevu ustanovil Les Kurbas. Ta primer predstavlja avantgardno institucijo ne kot stabilno stavbo ali repertoarno gledališče, temveč kot konstelacijo pedagogike, prostorskega eksperimentiranja, telesnega treninga in kolektivnega življenja.
Drugi primer se osredotoča na Alice Madzsar in njeno Šolo gibanja v Budimpešti (1912–1939), ki pojem avantgardne institucije premakne proti bolj intimni, spolno zaznamovani in telesni obliki. Pokaže, kako sta plesna pedagogika in fizioterapija ustvarjali »utelešene protijavnosti« znotraj transnacionalnih mrež gibalnih praks.
Tretji primer obravnava institucionalne reforme gledališča D v Pragi, njegov projekt »Gledališča dela« ter njegovo vlogo v transnacionalnih avantgardnih mrežah, s posebnim poudarkom na povezavah z gledališkimi ustvarjalci iz Slovenije in nekdanje medvojne Jugoslavije.
Ti primeri predstavljajo institucionalne eksperimente kot pedagoške dispozitive in laboratorije protijavnosti, kjer so telesni trening, infrastrukturna domišljija, transnacionalna izmenjava in politični projekti ustvarjali vplivne modele kolektivne ustvarjalnosti.
Priporočena priprava pred predavanjem:
Razmislite: katerih institucionalnih in organizacijskih reform v gledališču 20. stoletja se spomnite poleg estetskih sprememb? Kakšne reforme bi gledališke institucije potrebovale danes?
Četrtek, 19. marec, 11:30 – 13:00
Uvod v analizo oblikovanja uprizoritve (Performance Design Analysis)
Namen predavanja in seminarja je predstaviti osnovna orodja za analizo scenografije in kostuma ter jih tudi praktično preizkusiti. Scenografija je razumljena ne le kot estetska komponenta gledališke predstave, temveč tudi kot kulturna tehnika ustvarjanja okolij za različne vrste delovanja.
Scenografijo bomo zato obravnavali ne zgolj kot »ozadje« dogajanja, temveč tudi z vidika njene lastne agencije oziroma uprizoritvenega potenciala – kaj scenografija lahko »pove« in »naredi«. Na primerih predstav 1974 (scenografija Igor Pauška, kostumi Slavica Janošević) in Inkubator (scenografija Branko Hojnik, kostumi Marina Sremac) Mladinskega gledališča bomo analizirali prepletanje časa in prostora ter ustvarjanje različnih »kronotopov« skozi scenografijo.
Predavanje bo obravnavalo tudi načine, kako kostum oblikuje odrski lik, ter kako rekviziti delujejo kot posredniki med prostorom in odrskim likom.
Priporočena priprava pred predavanjem:
Obudite svoje spomine na omenjeni predstavi, si ju po možnosti ponovno oglejte ali si oglejte fotografije in dokumentacijo. Katere so bile vaše prve asociacije in najbolj izraziti trenutki? Kateri elementi so sprožili te odzive?
O predavatelju
Martin Bernátek (zc.lo1776134988pu@ke1776134988tanre1776134988b.nit1776134988ram1776134988) je docent za gledališke in filmske študije na Univerzi Palacký v Olomoucu na Češkem ter raziskovalec (2026) na Oddelku za gledališke, filmske in medijske študije na Univerzi na Dunaju. Njegovo raziskovalno in pedagoško delo se osredotoča na medvojno avantgardno gledališče, scenografijo in uprizoritveni prostor, gledališče in trajnost ter na presečišča uprizoritvenih umetnosti in avdiovizualne kulture.
Je soavtor knjige Czech Theatre Photography 1859–2017 ter sourednik publikacije A Lexicon of the Central-Eastern European Theatre Avant-Garde (2023).
Martin je član organizacij IFTR, EASTAP, European Network for Avant-Garde and Modernism Studies ter Češkega združenja scenografov, gledaliških arhitektov in tehnikov.
Predavanje je del raziskovalnega programa Gledališke in medumetnostne raziskave P6―0376 (s podporo Javne agencije za raziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije).