Magistrska produkcija Luke Bokšana: Disco Inferno

V majhnem disko klubu se odvija poslednje dejanje nekega odnosa. Slovo dveh prijateljev. Ampak ob robu plesišča poseda le eden, stol zraven njega pa je ves čas prazen. Tisti, ki odhaja, je očitno že odšel, ta, ki ostaja, pa se ne more premakniti naprej in sam pri sebi ponavlja en in isti prizor, kot da se bo tokrat zaključil drugače … A poti nazaj ni, konec je z vsako besedo bližje in na dan prihajajo stvari, ki spreminjajo ta kraj v pekel.

Sartre pravi, da so pekel ljudje okoli nas. A če smo vsi ljudje enaki in vsi hočemo isto, potem je pekel povsod, ne glede na to, s kom smo in kje smo. Ali pa pekel pravzaprav vsi nosimo v sebi, njegovo neznosnost pa najbolj občutimo takrat, ko ostanemo sami? V samoti in tišini namreč zelo jasno zazveni resnica, ta pa po navadi ni najbolj prijetna.

Disco inferno (latinsko) = Učim se skozi pekel.

Predstava DISCO INFERNO je neke vrste eksperiment, ki za izhodišče jemlje dramo Dolgoročne posledice kratke izjavesodobne nizozemske dramatičarke Magne van der Berg. V izvirniku nastopajo štiri dramske osebe, ustvarjalec predstave pa je besedilo priredil v dialog dveh izmed njih in ga na oder postavil kot monodramo. Publika tako sliši samo polovico replik, tiste, ki prihajajo z druge strani, pa so prepuščene njihovi domišljiji. Kako sicer bolje spregovoriti o samoti, kakor da se pogovarjaš sam s sabo?

 

»Up above my head

I hear music in the air

That makes me know

There’s a party somewhere«

(Disco Inferno – The Trammps)