Produkcija VIII. semestra DI, GLR in DSU Susan Sontag: Gospa z morja

Vljudno vas vabimo na produkcijo VIII. semestra DI, GLR in DSU ‘Susan Sontag: Gospa z morja‘, ki bo:

 

·       Premiera: v petek, 6. 6. 2025 ob 19.00 uri v Veliki dvorani, Aškerčeva 5;

·       Prva ponovitev: v soboto, 7. 6. 2025 ob 19.00 uri v Veliki dvorani, Aškerčeva 5;

·       Druga ponovitev: v nedeljo, 8. 6. 2025 ob 19.00 uri v Veliki dvorani, Aškerčeva 5;

 

Za potrditev ogleda prosimo, da nam rezervacijo sedeža čim prej sporočite na is.jl1780496594-inu.1780496594tfrga1780496594@ejic1780496594avrez1780496594er1780496594.

 

Vljudno vabljeni!

 

Susan Sontag

 

Gospa z morja

Režija

Lucija Trobec

 

Dramaturgija

Luna Pentek

 

Prevod

Alja Predan

 

Igrajo

Kaja Petrovič

Alja Krhin

Maja Kunaver

Rok Ličen

Luka Seražin

 

Oblikovanje zvoka

Lucija Lorenzutti

 

Svetovalec za zvok

Drago Ivanuša

 

Kostumografija

Sara Grižon

 

Scenografija

Dea Beatovikj

 

Oblikovanje luči

Domen Lušin

 

Mentorice in mentorji

za dramsko igro in gledališko režijo

prof. Branko Šturbej

doc. Nina Rajić Kranjac

za dramaturgijo

prof. dr. Tomaž Toporišič

doc. dr. Blaž Lukan

za scenografijo

prof. Jasna Vastl

za kostumografijo

doc. mag. Tina Kolenik

asist. Nina Čehovin

za jezik in govor

asist. Martin Vrtačnik

asistentka lektorja (študijsko)

Nika Priteržnik

za gledališko produkcijo

doc. Mija Špiler

 

 

 

Produkcija: AGRFT UL

 

»To je torej svoboda.

Ta trenutek. Ta preblisk luči. Je res že mimo?«

 

Tik preden nastopi polarna noč, se luči zlijejo čez fjord in zvezde ugasnejo v postani slankasti vodi, ki je ne moremo imenovati morje.

 

Voda, v kateri umira dan. Voda, v kateri počasi ugašajo življenja. Drugo za drugim. Legenda pravi, da ljudje pripadamo morju. Da ima vsak od nas svojo tjulnjo kožo, dušno kožo, ki jo izgubi, ko ni zvest samemu sebi. Kdaj smo odvrgli svoje kože in se ujeli v past suhe zemlje?

 

Na visokem fjordu, tik ob robu, se sprehaja ženska. Ženska, ujeta med neskončnim morjem in domačo hišo. Ob pogledu na morje, na neskončen odprti svet, se za trenutek zazdi, da lahko čutimo, kako veter svobodno piha. Za trenutek pomislimo, da obstaja življenje, drugačno od našega.

 

Morda boljše, vznemirljivejše življenje. Družinska hiša, daleč stran od takega sveta, počasi utesnjuje in stiska tiste, ki so vanjo ujeti. Ljudi, ki živijo tam, a so si kljub temu popolnoma tuji.

 

Hiša je kletka sanj, upanja, zamujenih priložnosti. In vendar ostajamo v njej, ker se bojimo, da nam nikoli ne bo bolje. Bojimo se, da svoboda, ki si jo predstavljamo, morda sploh ne obstaja. Bolje je, da ostanemo tu. Ujeti v varnosti, ki smo se je navadili.

 

Ujeti v življenju, ki se vrti v krogu. Ne upamo si sprejeti odločitev. Kaj nam preprečuje, da bi se premaknili? Lastne misli, ki se počasi zapletajo same vase.

 

Kjer se stikata morje in zemlja, se razkrivajo skrivnosti, ki so že zdavnaj potonile v valovih. Zgodbe, ki jih lahko šepeta le morje. Tihe skrivnosti, ki so jih ljudje zaupali le neskončni vodi.

 

Morda smo ljudje v osnovi res morska bitja. V trenutku, ko smo stopili na kopno, smo izgubili pogum.

 

Ko zremo v odprto morje, se bojimo, da bomo izgubili še zadnji utrinek sanj.

 

Da bo ugasnil v neskončnem morju.

 

Morje je edino, ki bo ostalo svobodno.

 

Pa mi? Smo sploh lahko resnično svobodni?

 

Morda v morju ali na nebu, morda pa šele, ko umremo.